Izračunavanje ogljika nekako privlači matematičnega piflarja v meni. Z veseljem bi se razumno lotil težave podnebnih sprememb in pri tem uporabil znana kognitivna orodja. Zemljo bi razdelil na različne biome in na podlagi raziskav za vsakega od njih določil povprečno raven sekvestracije ogljika na hektar. To bi pomnožil s skupnim številom hektarov, potem pa seštel prispevke posameznih biomov in tako določil globalni ogljični proračun. Izračunal bi, koliko raznih toplogrednih plinov bi lahko še naprej izpuščali, ne da bi presegli zmožnost biosfere za absorpcijo, in nato, kako hitro moramo zmanjšati uporabo fosilnih goriv, koliko dreves moramo posaditi, koliko nasadov halug in tako naprej. Vsaka možna odločitev bi bila podkrepljena s številkami. Če bi zmožnost sekvestracije ogljika nekje povečali, drugje pa zmanjšali – na primer površinski kop nekje kompenzirali z gozdom nekje drugje – bi lahko sprejemali razumne in podnebju prijazne odločitve.
Upam, da je podoba učenjaka, ki prerazporeja številke z vsega sveta, kot da bi igral namizno igro, vsaj malo neprijetna. Kot je razvidno iz prejšnjih opisov gozdov, narava ni množica ločenih, samostojnih delov. Ko poskušamo naravo razumeti tako, da jo razstavimo na dele, ne vidimo več povezav med njimi. Pri ozdravitvi okolja pa gre prav za ozdravitev odnosov.
Aritmetika, ki je izražena v številčnih podatkih o sekvestraciji ogljika, predpostavlja, da lahko naravne in družbene procese izvzamemo iz njihovega konteksta. Če naravne procese razdelimo na dele ter jih poenostavimo in označimo z vidika ogljika, zanemarimo povezave med njimi. Razne procese smo navajeni imenovati faktorji, ki prispevajo k podnebnim spremembam ali k podnebnemu zdravju, vendar je težava že v pojmu faktorja. Z množenjem vseh faktorjev dobimo zmnožek, če spremenimo en faktor, se po pričakovanjih spremeni tudi zmnožek. S faktorji zreduciramo število na več manjših, preprostejših števil. Vendar kompleksnih sistemov ni lahko razčleniti na samostojne faktorje, ki jih lahko obravnavamo vsakega posebej. Naš pristop k reševanju težav sam po sebi postane ovira za reševanje težav.
Niso samo gozdovi tisti, katerih živa kompleksnost daleč presega naše zmožnosti merjenja, količinskega opredeljevanja in krčenja na podatke. S katero številko naj označimo, koliko k podnebju prispevajo morske vidre? Te ne sekvestrirajo ogljika – obvladujejo pa populacijo morskih ježkov, ki, če se razrasejo, uničijo gozdove halug, ki absorbirajo ogljik in alkalizirajo morsko vodo ter tako lupinarjem omogočijo še večjo absorpcijo ogljika.
S katero številko naj označimo, koliko k podnebju prispevajo obalne ribe? Zaradi zdesetkanja, ki ga je povzročil komercialni obalni ribolov, so eksplodirale populacije polžev in rakovic, ki tako opustošijo slana močvirja, ki sekvestrirajo ogljik. Nekateri biologi trdijo, da lahko izgubo morskih alg in morske trave pripišemo več stoletjem prelova, ki se je pojavil pred sedanjimi stresorji obalnih ekosistemov.[23] Zaradi uničenih trofičnih povezav so ekosistemi še bolj dovzetni za evtrofikacijo in druge motnje. Ena od posledic je, da se namesto morskih trav in dolgoživih morskih alg razbohoti cvetenje alg, ki porabijo veliko kisika, s tem pa se zmanjša sekvestracija ogljika. Tudi ribe pomagajo blažiti kislost, saj v svojih iztrebkih izločajo velike količine kalcijevega karbonata. Glede na poročilo iz leta 2015 z naslovom Living Blue Planet Report se je populacija morskih rib od sedemdesetih let 20. stoletja zmanjšala za polovico.[24] Glede na neko drugo raziskavo se je skupna biomasa rib v zadnjem stoletju zmanjšala za dve tretjini.[25] Večja kislost uničuje korale in lupinarje, kar privede do raznolikih motenj v oceanskem ekosistemu. Zdravje enega vpliva na zdravje vseh.
Kaj pa kiti? Spomnim se, da je bilo v mojem otroštvu okoljevarstveno gibanje na vrhuncu, da je bilo okoljevarstvo pomembnejše od politične identitete, in da fraza ‘rešimo kite' še ni bil porogljiv kliše. Danes je reševanje kitov eno od tistih okoljskih vprašanj, ki jo je kampanja proti podnebnim spremembam potisnila v ozadje. V okviru zaustavitve podnebnih sprememb se zdi kot nepomemben, sentimentalen pomislek.
Ko sem začel raziskovati to temo, sem intuitivno vedel, da morajo biti kiti ključni za blagostanje planeta, čeprav tega nisem mogel dokazati. Kako bi reševanje kitov sploh lahko vplivalo na toplogredne pline ali katerikoli drug parameter na svetovni ravni?
Izkazalo se je, da je bil moj občutek utemeljen. Prvič, morski ekosistemi so pomembni za odstranjevanje ogljika iz zraka, pri tem pa so najučinkovitejši tisti, kjer se iz globin na površje dviga mrzla, s hranili bogata voda. Hranila omogočajo rast halug in planktona, ki podpirajo celotno prehranjevalno verigo in odnašajo ogljik globoko v ocean. Danes je vse manj lokacij, na katerih morski tokovi prinašajo vodo iz globin, posledično pa se širijo ‘morske puščave’, v katerih skoraj ni življenja. Običajno se to pripisuje toplejši vodi na površju, druga teorija (ali vsaj dejavnik, ki prispeva k temu) pa bi lahko vključevala zdesetkanje populacije kitov, ki jih je v primerjavi z njihovim številom pred lovom na kite ostal le še majhen delež.[26] Kiti iz termokline prinašajo hranila, ki jih z iztrebki odložijo blizu površja. To bi lahko pojasnilo, zakaj so se zmanjšale populacije krila v antarktičnih vodah, kjer so bili zdesetkani kiti, ki se hranijo z njim. Človek bi si mislil, da se bo kril razbohotil, ko bo njegov glavni plenilec izginil, vendar se je zgodilo ravno nasprotno.
Kiti prenašajo hranila tudi lateralno. Številni kiti, predvsem sinji kit, se na polarnih območjih zredijo, potem pa odplavajo v trope, da bi tam skotili in negovali svoje mladiče. Ker smo navajeni razmišljati z geomehanskega vidika, domnevamo, da biološki prenos hranil v prostranih oceanih nima nobene vloge, vendar so natančne raziskave pokazale drugače. Še posebej priporočam publikacijo Global Nutrient Transport in a World of Giants[27], v kateri je dokumentirana vloga megafavne pri porazdelitvi dušika, fosforja in drugih hranil v oceanu in na kopnem (to je z vidika ogljika pomembno zato, ker sta fosfor in dušik ključna pri omejevanju biotske absorpcije ogljika). V publikaciji je navedeno, da je od pleistocena izumrlo 150 vrst sesalcev megafavne, zaradi česar je strmo upadel prenos hranil na celinah in v oceanih. Populacije nekaterih vrst kitov (na primer sinjega kita) so se zmanjšale za 99 odstotkov, lateralno razširjanje hranil pa se je v Antarktičnem oceanu zmanjšalo za 98 odstotkov, v severnem Tihem oceanu za 90 odstotkov in v Severnem Atlantiku za 86 odstotkov. Nič čudnega, da se brez kitov širijo morske puščave. Razmere na kopnem so enako neugodne, kar je prav tako posledica osiromašenja megafavne: lateralno razširjanje hranil se je na vseh celinah, razen v Afriki, zmanjšalo za vsaj 95 odstotkov.
Poleg tega kiti in drugi morski organizmi že samo s plavanjem v oceanih prispevajo velikanske količine kinetične energije, ki po nekaterih ocenah k mešanju plasti oceana prispeva enako kot vetrovi in plimovanje.[28] Tako se hranila dvignejo na površino, lahko pa to prispeva tudi k hlajenju vrhnjih plasti. Prav možno je, da je izrazito zmanjšanje populacije kitov in nedavno rib zaradi industrijskega prelova prispevalo k segrevanju vrhnjih plasti oceana, tudi če je celotna vsebnost toplote oceanov ostala enaka.
Poleg tega lahko kiti na količine toplogrednih plinov vplivajo prek ekoloških trofičnih kaskad – verižnih reakcij, ki pretresejo celoten ekosistem. Glede na eno od teorij so zaradi obsežnega zmanjšanja populacij kitov, ko se je po drugi svetovni vojni razcvetel kitolov, ki je veliko vrst pripeljal na rob izumrtja, orke izgubile svoj glavni vir hrane.[29] Zato so začele loviti manjši plen, med drugim tjulnje, morske leve in morske vidre. Orke so tako zdesetkale morske vidre, da so populacije plena vider, tj. morskih ježkov, eksplodirale in uničile gozdove halug. Gozdovi halug pa so pomembni za sekvestracijo ogljika in ublažitev kislosti oceanov. Prevelika kislost onemogoča rast lupinarjev in koral in tako je izgubljen še en ponor ogljika.
Upam, da ti primeri pojasnjujejo, da kvantitativni modeli ne morejo zajeti biosfere in da biosfere ni mogoče ozdraviti s politikami, ki izhajajo iz teh modelov. Upam, da pojasnjujejo tudi, da podnebje ni nekaj ločenega od biosfere, v kateri živijo rastline in živali; podnebje je pravzaprav vidik biosfere, ki je veliko bolj prepleten z življenjem, kot je znanost predvidevala. Če torej želimo živeti v podnebju, primernem za življenje, moramo poskrbeti, da bo življenje uspevalo v vseh svojih oblikah.
Izračunavanje ogljika krepi domnevo, da lahko zdravo biosfero ohranjamo z analiziranjem, koliko njeni deli prispevajo k reševanju težave z ogljikom, pri čemer po možnosti žrtvujemo tiste, ki prispevajo malo, in podpremo tiste, ki prispevajo veliko. Takšna miselnost pa ni smiselna z vidika živega planeta. Kdor izračunava ogljik, ne more izmeriti, kako bo ohranjanje kitov, gozdov ali mokrišč vplivalo na količino CO2 v ozračju, še toliko manj pa komaj zaznavne spremenljivke, kot so endokrini motilci v vodi ali mikrovalovno sevanje v zraku. Zato podnebna politika tem stvarem namenja bore malo pozornosti.
Da bi lahko cenili tisto, kar meritve in modeli zanemarijo, potrebujemo drugačno podlago za sprejemanje odločitev. Gre za paradigmo živega planeta, ki temelji na Zgodbi o prepletenem bivanju, v skladu s katero je zdravje vseh odvisno od zdravja posameznika.
Kot je razvidno iz raziskav, navedenih v tem poglavju, lahko kvantitativna znanost podpre paradigmo živega planeta, tako da pojasni povezave med vsemi bitji. Ne moremo pa več upati, da bomo politiko usmerjali z izračunavanjem vpliva ene ali druge možnosti na toplogredne pline. Taki izračuni so zelo nevarni, ker so odvisni od točnosti in obsega našega znanja. Nekatere vrste in sistemi, za katere so nekoč mislili, da so za podnebje bolj malo pomembni, so se izkazali za ključne. Vlogo mikoriz (gobjih korenin) pri sekvestraciji ogljika so začeli priznavati šele v devetdesetih letih 20. stoletja. Znanstveniki so šele leta 2009 potrdili, da ribe izločajo kalcijev karbonat.[30] Šele v prvem desetletju 21. stoletja je postalo znano, da borealni gozdovi prispevajo k oblikovanju oblakov nižje v ozračju.[31] Publikacija o prenosu hranil na ravni megafavne je bila objavljena leta 2016. Če bi vse te dejavnike upoštevali na podlagi znanosti izpred desetletja, bi bil njihov dobropis za ogljik ničen.
Do nedavnega so podnebni modeli prikazovali, da borealni gozdovi in gozdovi v srednjih zemljepisnih širinah prispevajo bolj k segrevanju kot k hlajenju.[32] Zamislite si učinke politike, ki bi temeljila na takšnih znanstvenih modelih. Zamislite si, da ste direktor lesnega ali rudarskega podjetja, ki poskuša upravičiti uničenje gozda za dobiček. Morda imate vest. Resnično želite, da bi bila sečnja koristna, in zdaj imate razlog.
Lesna industrija dejansko rada trdi, da gozdarski proizvodi pomagajo v boju proti podnebnim spremembam, ker se podrta drevesa uporabijo kot gradbeni material, ki še stoletja ne vrača ogljika v ozračje, hkrati pa na novo zasajena drevesa iz ozračja absorbirajo dodatni CO2. Če merite samo to – ogljik v lesu – je trditev smiselna. Vendar so pri tem še izpuščeni ogljik v prsti, erozija, hidrološki učinki, učinki na biotsko raznovrstnost in drugi učinki, ki jih je težko izmeriti.
Naši modeli in meritve bodo neizogibno pomanjkljivi, saj bodo včasih podcenjevali in včasih precenjevali podnebne učinke različnih naravnih in človekovih dejavnosti. V kontekstu politike, ki temelji na meritvah, bodo razvojni načrtovalci in onesnaževalci izkoristili te neskladnosti vedno, ko bo to ustrezalo njihovim gospodarskim interesom. Premetavali bodo številke, njihove trditve pa bodo odsevale sij znanosti.
Čeprav se nam morda zdi, da je z vidika podnebja mangrova pomembnejša od gozda zmernega pasu, koralni greben pomembnejši od gorskega pobočja ali volk pomembnejši od drozga, se moramo zavedati omejenosti svojega znanja. Pri izračunavanju ogljika se vedno nekaj prezre.
Kaj smo še prezrli? Domnevam, da je znanstvena leča prezrla veliko več, kot je navedeno v tem poglavju. Težko je meriti že prispevanje kitov h kroženju hranil – kaj pa vloga njihovega petja pri ohranjanju vseoceanske nevronske mreže? Kaj pa vloga selitvenih vzorcev slonov pri ohranjanju komaj zaznavnih energijskih poti Zemljinih zmajevih črt? Gotovo bi bil izključen iz resnih pogovorov o podnebju, če bi ob tej priložnosti omenil še intelekt kitov, telepatsko komuniciranje med delfini in nauke šepetalcev živalim, sanjačev o dušah rastlin, bajaličarjev, šamanov itd., ki naj bi imeli sporočila, pomembna za ozdravitev planeta. Človeku, ki se ukvarja s številkami, se to zdi bedasta distrakcija, ki odvrača pozornost od aktualnih praktičnih zadev. A znanje in metode tega človeka nas puščajo na cedilu, na vrata pa trka drug svetovni nazor. Prepričan sem, da bo za ozdravitev podnebja nazadnje treba uporabiti vire znanja in načine učenja, ki daleč presegajo to, kar sprejemamo danes.
Tudi če upoštevamo le posvetno ekološko znanost, sta zadnji dve poglavji pojasnili, da se bodo podnebne spremembe še naprej slabšale, tudi če nam uspe močno zmanjšati rabo fosilnih goriv, razen če znova zajamemo tisto, kar smo izključili, razvrednotili in potisnili na rob. Morda se bo poslabšanje kazalo kot segrevanje, morda kot ohlajanje, morda kot vse večja nihanja, morda kot pretresi normalnih ritmov, ki podpirajo življenje. Takrat bomo spoznali pomen tistih stvari, ki smo jih šteli za manj pomembne: mangrovska močvirja, globoki vodonosniki, sveti kraji, žarišča biotske raznovrstnosti, deviški gozdovi, sloni, kiti – vsa bitja, ki na skrivnostne načine, ki jih naše številke ne prepoznajo, ohranjajo ravnovesje našega živega planeta. Takrat bomo morda spoznali, da kar storimo kateremukoli delu narave, neizogibno storimo sami sebi.
Končne opombe
[23] Schellnhuber (2004), str. 259.
[24] World Wildlife Federation (2015), str. 7.
[25] Christensen idr. (2014).
[26] Glej na primer Roman in Palumbi (2003).
[27] Doughty idr. (2016).
[28] Dewar idr. (2006).
[29] Whitfield (2003).
[30] Kwok (2009).
[31] Spracklen idr. (2008).
[32] Bonan (2008).