V svetu zunaj ZDA večinoma niti ne ovirajo ukrepanja proti podnebnim spremembam najbolj skeptiki, ampak ravnodušnost splošne javnosti in političnega razreda. Ti trdijo, da verjamejo. Vendar – ali je to res? Te vrstice pišem na bratovi kmetiji. Kaj pa če bi prišel nekdo in mi rekel: »Hej, Charles, tvoj štiriletnik se potepa tam zunaj, kjer smo videli strupeno kačo!« Jaz pa bi odgovoril: »Verjamem. Nekaj bom moral ukreniti, in tudi bom – takoj ko končam to igro tetrisa.« Upravičeno bi sklepali, da opozorilu nisem zares verjel. Morda sem bil prepričan, da so videli smokuljo, ne pa gada. Morda pa se je oseba, ki me je opozorila, v preteklosti že večkrat zmotila. Ne glede na razlog smo lahko prepričani, da opozorilu nisem zares verjel, ker če bi resnično verjel, da je moj otrok v nevarnosti, bi vse spustil iz rok in ga zaščitil. Večina javnosti meni, da podnebne spremembe resno ogrožajo civilizacijo. Ampak – ali to zares verjame? Morda pa ta večina ni tako zelo drugačna od popolnih podnebnih skeptikov. Nejevera skeptikov se ujema z njihovimi mnenji. Oseba, ki dozdevno verjame, misli, da verjame, v resnici pa ne. Dajte no, ali res verjamete? Ali pa ste občasno obupani in se vam takrat podnebne spremembe zdijo brutalno resnične, sicer pa trdite, da verjamete, vaše ravnanje pa kaže na to, da prihodnost človeštva ni ogrožena? Na to vprašanje so opozorili že drugi okoljevarstveniki, ki so potem običajno tarnali o tem, kako premagati zanikanje in ljudi resnično prepričati. Običajna strategija v zvezi s tem je bila povečati strah. Trdim, da neposredni napad zanikanja (bodisi psihološkega zanikanja povprečnega državljana bodisi ideološkega stališča podnebnih skeptikov) ni potreben in ni bil učinkovit.
Bolj ko naslovnice pretiravajo, manj so pravzaprav učinkovite.
V zadnjih dvajsetih letih se je 93 odstotkov vseh novic v zvezi z okoljem osredotočalo na podnebne spremembe.[2] Zdi se, da skoraj vsak članek sporoča bodisi »Vidite, podnebne spremembe se res dogajajo!« bodisi »Ta in ta hurikan, požar ali lakoto so povzročile ali poslabšale podnebne spremembe«. Kljub vse glasnejšim opozorilom pa družba kot celota temu še vedno zares ne verjame. Nasprotno, psiholog Per Espen Stoknes trdi: »Glede na dolgoročne raziskave so bili ljudje v bogatih demokracijah pred 25 leti bolj zaskrbljeni zaradi podnebnih sprememb, kot so zdaj. Torej več znanstvenih raziskav imamo, več ocen IPCC (Medvladnega odbora za podnebne spremembe pod okriljem Združenih narodov) in več dokazov zberemo, manj je javnost zaskrbljena. Za zdravo pamet je to popolna uganka.«[3]
Stoknes pojasni uganko v svoji knjigi What We Think about When We Try Not to Think about Global Warming (O čem razmišljamo, ko se trudimo, da ne bi razmišljali o podnebnih spremembah). Ker so posledice podnebnih sprememb močno oddaljene geografsko in časovno, jim ljudje pripisujejo manjši pomen kot bolj neposrednim težavam. Večini ljudi se zdijo podnebne spremembe v primerjavi z odplačevanjem hipoteke ali z zasvojenostjo njihovega najstnika precej oddaljene in teoretične – nekaj, kar spada v prihodnost ali med novice. Čeprav se nekdo na razumni ravni zaveda resničnosti in resnosti podnebnih sprememb, si še vedno misli: »Saj ni res« ali »Vse bo še dobro«. Poleg tega Stoknes meni, da je podnebno vprašanje običajno predstavljeno kot črna prihodnost, zaradi česar se ljudje počutijo nemočni, da bi v zvezi s tem kaj ukrenili, hkrati pa občutijo krivdo zaradi neukrepanja in soudeležbe v gospodarstvu fosilnih goriv. To jih privede do raznih oblik psihološkega zanikanja, da bi olajšali občutek krivde.
K Stoknesovi opazki o časovni in geografski oddaljenosti podnebnih sprememb bi dodal še eno, bolj zahrbtno obliko odmaknjenosti. Zanašanje pripovedi o podnebju na globalne podatkovne zbirke in računalniške modele ustvarja vrzel med vzrokom in posledicami, ki jo je mogoče premostiti le z zaupanjem v izjave znanstvene srenje. Tudi za tiste, ki načeloma zaupajo znanosti, so vzrok in posledice bolj oddaljeni kot v primeru izjav, da sečnja uničuje gozd ali da strupeni odpadki onesnažujejo reko.
Ko rečemo, da so neko poplavo v Bangladešu ali sušo v Nigru poslabšale podnebne spremembe, morajo ljudje to sprejeti kot čisto resnico, ker tako pravi znanost. Primerjajte to s paradigmo vode, o kateri sem prej razpravljal in v skladu s katero bo imelo neizbežno uničenje mokrišč v Sahelu zaradi novih jezov uničujoče regionalne (in morda globalne) učinke na podnebje. Veriga vzročnih trditev je v tem primeru veliko krajša. Če se mokrišča izsušijo, bodo ptice poginile, zemlja se bo izsušila, živali bodo izginile in suše bodo še hujše.
Povsod po svetu je zemlja zaradi krčenja gozdov, izsuševanja mokrišč, industrializiranega kmetijstva, jezov s hidroelektrarno in urbanizacije izpostavljena katastrofalnim poplavam, sušam in skrajnim temperaturam. Vse te prakse je mogoče obravnavati na lokalni ravni. Pripoved o podnebnih spremembah jih običajno prikazuje kot nebistvene – kot kapljo v morje globalnih izpustov. Pozornost preusmerja od lokalnega uničenja k daljnim, morda hipotetičnim učinkom.
Alternativni pristop, ki ga predlagam in je osredotočen na lokalne ekosisteme, izniči Stoknesove mehanizme zanikanja in paralize. Konkretno škodo obravnava na načine, ki dajejo konkretne rezultate. Ljudje ne morejo videti sprememb v koncentraciji nevidnih plinov brez vonja v ozračju niti se ne morejo neposredno zavedati daljnih učinkov na podnebje, lahko pa vidijo gola pobočja hribov, jarke, ki nastanejo zaradi erozije, smog, strupene odpadke, onesnaženo vodo in tako naprej (ali občutijo njihove učinke). Vidijo lahko tudi vračanje ptic pevk, višanje gladine podtalnice, vračanje rib ter zmanjšanje onesnaženosti zraka in vode, kjer izvajajo okolju prijazne politike.
Vendar težava ostaja. Učinki podnebnih sprememb niso edini, ki so daleč stran od vsakdanjega življenja – daleč stran je tudi ekološko uničevanje na splošno. To zlasti velja za razviti svet. Bogate države se za zdaj lahko obvarujejo pred škodo, ki jo povzroča ekološko uničevanje. Zato se ta škoda ne zdi resnična. Klimatska naprava še vedno brni, avtomobil še vedno pelje, kreditna kartica je še vedno uporabna in smetarski tovornjak odvaža smeti. Pouk v šoli se začne ob osmih, v trgovini je hrana, v lekarni pa so zdravila. Rutine običajnega življenja ostajajo enake. Če bomo čakali, da katastrofe vse to uničijo, bo že prepozno.
Dokler se bodo običajne rutine nadaljevale, večine ljudi ne bomo pregovorili v tehtno ukrepanje. Pregovarjanje ne prodre dovolj globoko. Nikogar nam ne bo uspelo ‘pregovoriti’, da bi občutno spremenil svoje življenjske navade, razen če bo to pregovarjanje spremljala izkušnja s posledicami na fizični in čustveni ravni.
Zato pravim, da moramo ljudi doseči drugače, ne glede na to, ali gre za standardno podnebno pripoved ali za bolj lokalno usmerjeno pripoved o ekološki degradaciji. Prodreti moramo skozi miselne, čustvene in sistemske strukture, ki ljudi ločujejo od njihove ljubezni do vseh bitij na Zemlji. Vsem, ki so udeleženi v gibanju proti podnebnim spremembam, želim sporočiti: Ljudem ne bo postalo mar, če jih bomo le dovolj prestrašili. Ne bo jim postalo dovolj mar zaradi znanstvenih napovedi o tem, kaj se bo zgodilo čez deset, dvajset ali petdeset let. Potrebni sta energija in predanost, kot smo ju videli pri plemenu Stoječa skala. Potrebna je obsežnost aktivizma, kot smo jo videli v Flintu v Michiganu, kjer so se demonstracij proti onesnaževanju s svincem udeležili vsi, od učiteljev joge do motorističnih tolp. Za to je potrebna osebna vpletenost. Zato pa se je treba spoprijeti z resničnostjo izgube. Spoprijeti se z resničnostjo izgube pomeni žalovati. Druge poti ni.
Pleme Stoječa skala se ni zoperstavilo gradnji naftovoda Dakota Access Pipeline zaradi podnebnih sprememb (vsaj dokler se niso vpletli belopolti okoljevarstveniki), ampak zato, da bi zaščitilo vode in celovitost avtohtonih krajev; a ne vseh vodá ali vseh krajev, temveč določenega vodnega telesa in določenih krajev, resničnih krajev. Na tisoče ljudi, zlasti mladih, je prestalo dolga potovanja in neugodne razmere, da so lahko sodelovali. Tako predanost moramo vzbuditi v bran svetega, v bran vseh bitij na Zemlji. Taka predanost vznikne iz lepote, izgube, ljubezni in žalovanja.
Ali bi lahko vrtali nove naftne in plinske vrtine, gradili nove cevovode, odprli več kamnolomov in kopali nove premogovnike, če bi nas gnala ljubezen do zemlje in vode okoli nas? Odgovor je ne, antropogeno globalno segrevanje pa bi bilo brezpredmetno. Res je, da gibanju Stoječa skala ni uspelo ustaviti gradnje naftovoda Dakota Access Pipeline, razkrilo pa je velikansko skrito moč, saj se je bilo toliko ljudi pripravljenih tako zelo potruditi, da bi zaščitili sveto. Kaj bo mogoče, ko bo ta moč v celoti mobilizirana?
Kaj bi se zgodilo, če bi ponovno pripisali vrednost vsemu, kar je lokalno, neposredno, kakovostno, živo in lepo? Še vedno bi nasprotovali večini tega, čemur nasprotujejo aktivisti proti podnebnim spremembam, vendar iz drugačnih razlogov: pridobivanju nafte iz katranskega peska, ker krči gozdove in kazi pokrajino; uničevanju vrhov gora s premogovništvom, ker izmaliči svete gore; hidravličnemu lomljenju, ker zlorablja vodo in jo slabša; naftnim vrtinam v morju, ker razlitja nafte zastrupljajo prostoživeče živali in rastline: gradnji cest, ker razmesari zemljo, ker živali umirajo pod kolesi avtomobilov, ker prispeva k razširjanju predmestij in k uničevanju habitatov ter pospešuje izgubo skupnosti. Poglejte si fotografije izkopavanja katranskega peska v Alberti. Tudi če ne veste ničesar o učinkih toplogrednih plinov, vas ob pogledu na toksične jame in luže, kjer so se nekoč razprostirali neokrnjeni gozdovi, zaboli srce. Ali pa si poglejte filmsko serijo Gasland. Preberite si o razlitjih nafte, ki so uničile delto Nigra. Te nedavne tragedije nas zadenejo naravnost v srce, ne glede na naše mnenje o globalnem segrevanju.
S te izhodiščne točke si še vedno prizadevamo spremeniti skoraj vse, kar je v pripovedi o CO2 označeno kot nevarno, ampak iz drugačnih razlogov in z druge perspektive. Okoljevarstva nam ni treba več povezovati z vero v ‘veliko znanost’ (angl. Big Science) in institucionalno oblast ter pričakovati, da bo vse v redu, če bi ljudje le bolj zaupali institucijam (v tem primeru znanstvenim institucijam, vendar to zajema vse sisteme, ki utrjujejo in uzakonjajo institut znanosti). Veste, tudi če bi se strinjal s stališčem podnebnih skeptikov, to ne bi niti malo zmanjšalo moje okoljske vneme. Da bi prebudili ekološko zavest, nam ni treba zmagati v intelektualni razpravi s skeptiki. Ljudem zaradi tega ne bo postalo mar.
Če se pri okoljskih vprašanjih sklicujemo na CO2, oddaljimo ljudi od žalosti in groze. Če pogled odvračamo od buldožerjev h grafom o koncentracijah CO2 in povprečnih globalnih temperaturah, se zdi povsem smiselno izjaviti: »No, učinke tega plinskega polja bomo izničili z zasaditvijo gozda. Poleg tega je to samo začasno, dokler ne bomo zagnali dovolj vetrnih turbin.« Paradoksno pa sklicevanje na CO2 omogoča nadaljevanje dejavnosti, pri katerih nastaja CO2. Na globalni ravni je prispevek vsake lokalne elektrarne ali mesta k toplogrednim plinom zanemarljiv. Vsako mesto bi lahko reklo: »Ni nam treba zmanjšati izpustov, dokler jih ne zmanjša preostali svet.« Vsaka država lahko reče: »Ne moremo si privoščiti gospodarskih stroškov. Naj izpuste zmanjšajo druge države.« Spori, ki obremenjujejo razprave o podnebju, so neizogibni, kadar težava in rešitev temeljita na globalnem, kvantitativnem vidiku.
Ko pozornost preusmerimo na otipljivo lokalno škodo, tako prelaganje odgovornosti na oddaljene druge ni več mogoče. Nihče ne more reči:
»Naj nekdo drug ohrani naš ljubljeni vrh gore. Naj nekdo drug ohrani našo ljubljeno reko. Naj nekdo drug ohrani naš ljubljeni gozd.« Ne bo nas pomirilo, če bodo naš najljubši potok s postrvmi nadomestili s projektom pogozdovanja v Nepalu. Če miselnost ‘samo ne v moji hiši’ (angl. not in my backyard, ne na mojem dvorišču ali krajše NIMBY, op. prev.) prenesemo na opogumljeno ljudstvo, postane to miselnost ‘v nobeni hiši’, ‘na nobenem dvorišču’.
Družinski prijatelj, pokojni Roy Brubaker, je bil menonitski duhovnik v osrednji Pensilvaniji. V svoji regiji, ki je politično skrajno konservativna, je organiziral zelo uspešno kampanjo za ohranitev porečja, tako da je v ta namen mobiliziral klub Rod and Gun. V vsej državi bi bilo težko najti volivca Hillary Clinton ali kogar koli, ki bi mignil s prstom, če bi se pri kampanji skliceval na podnebne spremembe. Tako pa se ni samo izboljšalo lokalno porečje z ugodnimi učinki po reki navzdol za zaliv Chesapeake, pač pa je kampanja koristila tudi celotnemu planetu, če stališče o živem planetu, ki sem ga tu predstavil, drži.
Ali odvračanje pozornosti od pripovedi o ogljiku pomeni, da dovolimo nadaljevanje obstoječega stanja? Ne. Prav nasprotno. Wolfgang Sachs je preroško ugotovil: »Podobno kot nevednost in revščina v preteklih desetletjih bo v devetdesetih letih 20. stoletja preživetje planeta verjetno postalo tisto izredno stanje z veliko publicitete, v imenu katerega se bo sprožil nov mrzlični val razvoja.«[4]
Zaščita in ozdravitev lokalnih ekosistemov po vsem svetu sta za civilizacijo, kot jo poznamo, veliko bolj moteča kot odvajanje od fosilnih goriv. Prevladujoča podnebna politika predvideva, da lahko pri poganjanju industrijske družbe in nadaljnjega svetovnega gospodarskega razvoja preprosto preidemo na goriva iz obnovljivih virov; zato sta se pojavila izraza ‘zelena rast' in ‘trajnostni razvoj'. Oblasti so precej zadovoljne s podnebnimi spremembami, če jih razumemo na način, ki daje še več moči oblastem, ki jim je bila po Sachsovih besedah »zaupana prometejska naloga, da svetovni industrijski stroj poganjajo vse hitreje, hkrati pa zaščitijo biosfero planeta«. Sachs nadaljuje:
»/…/ za to bo potreben kvantni preskok v nadzoru in ureditvi. Kako bi se sicer lahko uskladila neskončna množica odločitev, od tistih na ravni posameznika do odločitev na nacionalni in svetovni ravni? To, ali bo racionalizacija industrializma dosežena, če sploh bo, s tržnimi spodbudami, strogo zakonodajo, popravnimi programi, z visoko razvitim vohunjenjem ali kar s prepovedmi, je drugotnega pomena. Pomembno je, da vse te strategije pozivajo k večjemu centralizmu, zlasti k močnejši državi. Ker ekokrati redko podvomijo v industrijski model življenja, morajo z vsemi spretnostmi, predvidevanji in orodji napredne tehnologije, ki jih lahko uporabijo, uskladiti nešteto dejavnosti družbe, da bi zmanjšali obremenjenost narave.«[5]
Podnebne spremembe naznanjajo revolucijo v odnosu med naravo in civilizacijo, vendar ne revolucije v smislu učinkovitejše razdelitve svetovnih virov v okviru programa neskončne rasti. Gre za revolucijo ljubezni. Za to, da gozdove spet dojemamo kot svete, pa tudi mangrove in reke, gore in koralne grebene, prav vsakega od njih. Da jih imamo radi zato, ker so, ne pa da jih varujemo zgolj zaradi njihovih ugodnih vplivov na podnebje.
Misel, da globoka in dejavna skrb za planet izhaja iz izkustva lepote in žalovanja, ne iz strahu pred uničenjem v prihodnosti, se morda zdi paradoksna. Veliko ljudi mi je povedalo, da so postali okoljevarstveniki, ko so se poučili o pretečih katastrofalnih posledicah podnebnih sprememb. V skladu s tem pričnemo govoriti o posledicah ter upamo, da bomo tako pri drugih vzbudili skrb za okolje.
Ampak ali je to res razlog, da ste postali okoljevarstvenik? Enako praksi opozarjanja na druge okoljevarstvene težave s podnebnimi argumenti je na psihološki ravni oblikovanje podob in samopodob treznega realizma, pri katerem se sentimentalni razlogi ljubitelja narave umaknejo razumnim utilitarnim razlogom. Resnico lahko zakrijete s podatki o gladini morja in gospodarskih izgubah ter o tveganjih za izpad pridelka … dejansko pa ste objemalec dreves. Imate radi kite, opazujete metulje in božate želve. Mogoče izvajate druidske obrede ali se v vizijah povežete z dušo Gaje.
Trditve, ki jih navajate o prihodnjih učinkih, na primer 1,5 stopinje ali 2 stopinji, zviševanje morske gladine v metrih, hektari gozdov, energetski donos na energetske naložbe v fotovoltaiko, stopnje sproščanja klatrata metana … utemeljujejo vaše pocukrane občutke objemalca dreves. Vendar je tudi to lahko faustovska pogodba, v kateri okoljevarstvo prevzame jezik moči v zameno za svojo dušo.
Kupčija bi se morda izplačala, če bi dejansko prinesla želene rezultate. Pa jih ni. Ekološko stanje na Zemlji se vseskozi slabša, čeprav so bili vzpostavljeni modeli na podlagi podatkov ter kljub argumentom o stroških in koristih, ki izhajajo iz njih. Poskusili smo biti razumni. Morda je čas, da smo nerazumni. Ljubimec ne potrebuje koristoljubnih razlogov za to, da bi ljubeče skrbel za ljubljeno osebo. Če prisluhnemo svojemu notranjemu glasu ljubitelja narave in spregovorimo od tam, nas bodo drugi slišali. Morda smo govorili napačen jezik in poskušali doseči spremembo v mišljenju, čeprav je pravzaprav potrebna sprememba v srcu.
Končne opombe
[2] Ta statistični podatek sem si kar izmislil. Je pa moja trditev zaradi te številke bolj prepričljiva, kajne? Prepričan sem, da bi lahko na podlagi prave podatkovne zbirke in metodologije prišel do te številke ali pravzaprav do katerekoli številke, ki bi jo izbral. To ponazarja, kako lahko številke zavajajo. Vedno se moramo vprašati, kaj se skriva za njimi.
[3] Schiffman (2015).
[4] Sachs (2010), 24. (Ta esej iz zbirke je bil napisan pred začetkom devetdesetih let 20. stoletja.)
[5] Prav tam, 35.